 |
Društvo Varuhi Kladiva
Srednjeveško društvo, ki prikazuje mračni srednji vek
|
|
|
|
|
| Poglej prejšnjo temo ..::.. Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Mateas
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.05. 2012, 10:42
Prispevkov: 48
|
 Objavljeno: 26 Feb 2013 12:56 Naslov sporočila: Friderik Ptujski in Ptujski grad |
 |
|
Ptujski grad
Na zadnjem obronku Slovenskih goric, ki se razteza skoraj do Drave, stoji mogočna utrdba – Ptujski grad.
Arheološke najdbe so pokazale, da so se prvi prebivalci zatekli na Grajski grič ob zaključku kamene oziroma na začetku bakrene dobe. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o ptujskem gradu, je zapis kronista, salzburškega nadškofa Konrada I., ki piše, da je dal grad pozidati na mestu starega, že davno porušenega gradu. Torej je na Grajskem griču že pred 12. stoletjem stal zidan grad.
Zadnji iz rodbine Ptujskih, Friderik IX., je umrl leta 1438. Od leta 1480 do 1490 je bil Ptuj z gradom vred v madžarskih rokah, 1490. pa so morali Madžari zasedeno ozemlje predati nemškemu cesarju Maksimiljanu. Pred propadom ga je rešila grofica Terezija Herberstein, ki ga je kupila leta 1873. Dala je temeljito obnoviti vse stavbe in jih na novo opremila. Herbersteini so ostali v gradu do leta 1945. Takoj po drugi vojni je bil grad spremenjen v muzej. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Mateas
Administrator foruma
Pridružen/-a: 04.05. 2012, 10:42
Prispevkov: 48
|
| Objavljeno: 26 Feb 2013 12:57 Naslov sporočila: Friderik Ptujski |
|
|
Grb Friderika IX. Ptujskega
Od leve proti desni: Edislav, Pinosa, Friderik IX, Friderikova žena, Mateas
Petovio Vivat
DOGAJANJE PO PTUJSKO
Grofje Ptujski
Gospodje Ptujski so gospodovali Ptuju in vmes mnogim drugim krajem na ozemlju današnje Slovenije 307 let, od leta 1131 do leta 1438. Ob izumrtju so imeli v lasti kar 29 gradov.
V srednjem veku je bil Ptuj središče salzburških obdravskih posesti. Ozemlje na jugovzhodnem obrobju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti so več stoletij ogrožali Ogri, ki so vpadali preko meje. Potem ko je salzburški nadškof Konrad I. leta 1131 sklenil mir z Ogri, je dal znova pozidati že dolgo porušeni ptujski grad. Kastelanstvo svoje obmejne trdnjave Ptuj je zaupal svojemu ministerialu Frideriku. Friderik, ki je najbrž izhajal iz Bavarske, je po gradu sprejel novo izvorno ime – Friderik gospod Ptujski.
Gospodje Ptujski, v zgodovinski zavesti premalo poznani sodobniki grofov Celjskih in grofov Goriških, so več kot tristo let pomembno vplivali na politično, gospodarsko in kulturno življenje na jugovzhodnem obrobju cesarstva. Vojaški uspehi, posedovanje obsežnih gospoščin in načrtne poroke so jim omogočili sodelovanje v visoki politiki, vpliv na gospodarski razvoj in smelo gradbeno dejavnost.
Vzpon Ptujskih
Friderik I. in njegov sin Friderik II. sta se v vojaški vlogi močno izkazala. Razmere ob meji so se umirile, manj je bilo ogrskih vpadov na salzburško posest, uspelo pa jima je celo osvojiti del obmejnega ogrskega ozemlja. S Friderikom III. in njegovimi brati Otom, Henrikom in Arnoldom se je območje delovanja gospodov Ptujskih široko razmahnilo. Oto je po materi podedoval gospoščino Kunšperk ob Sotli in je začetnik stranske veje Ptujskih, gospodov Kunšperških. Magister Arnold, ki je študiral na eni izmed tedanjih evropskih univerz, je bil nadškofovski kaplan in je živel v Salzburgu. Duhovnemu poklicu je sledil tudi brat Henrik, župnik v Brežah in prošt pri Gospe Sveti, ki je bil leta 1214 na željo kralja Friderika II. izvoljen za krškega škofa. Najstarejši brat, Friderik III., pa se je odlikoval na bojnem polju in v diplomatski službi. Leta 1217 je v spremstvu vojvode Leopolda VI. odpotoval v Palestino, kjer se je srečal z viteškimi redovi. Nemškemu viteškemu redu je podaril del ozemlja na vzhodnem robu imperija in tako omogočil ustanovitev komende nemškega viteškega reda v Veliki Nedelji.
S Hartnidom I. so se rodbinske posesti povečale, saj je pridobil gospoščini Vurberk in Humperk na Koroškem, skupaj z grbom izumrlih gospodov Humperških, toda šele njegov starejši sin Friderik V. Ptujski, »politična vetrnica štajerskega interregnuma«, je vnovič posegel v visoko politiko. Potem ko je ogrski kralj Bela IV. v boju za dediščino Babenberžanov leta 1254 zasedel Štajersko, se mladi Friderik V. omenja kot štajerski maršal po ukazu ogrskega kralja. S pridobitvijo te vplivne službe je Friderik V. dobil od kralja Bele v fevd gradove Dranek, Središče in Borl. Z velikim oddelkom vitezov se je na strani novoizvoljenega kralja Rudolfa Habsburškega bojeval v znameniti bitki na Moravskem polju 26. avgusta leta 1278, za kar ga je Rudolf bogato nagradil. Ob ogrski meji mu je dovolil sezidati utrdbo Ormož.
Širitev posesti
Po smrti Friderika V. sta si njegova sinova Friderik VI. in Hartnid III. leta 1293 razdelila obsežne, takrat že okoli 10 gradov obsegajoče rodbinske posesti. Nastali sta dve družinski veji – vurberška in ormoška.
Herdegen I., sin Hartnida III., je bil poleg Friderika III. in Friderika V. prav gotovo najpomembnejši predstavnik rodbine Ptujskih. Leta 1324 je pridobil dedni naziv štajerskega maršala. Večkrat se omenja kot zaupnik Habsburžanov, med letoma 1340 in 1350 pa je bil tudi kranjski deželni glavar.
Leta 1363 sta Hartnid IV. in Hartnid V. Ptujska ponovno razdelila rodbinsko premoženje, ki je zdaj obsegalo že več kot 20 gradov. Istega leta se je z dedovanjem po izumrlih gospodih Wallseejskih iz Gradca pomembno povečala gospodarska moč Hartnida IV., z njo pa tudi vojaška moč Ptujskih.
Po »sledi« Celjskih
Zadnji gospod Ptujski, Friderik IX., je umrl 6. januarja 1438, verjetno na gradu Ptuj, saj je bila 19. decembra 1437 na Ptuju napisana njegova zadnja ohranjena listina. Verjetno tri dni po smrti so v dominikanskem samostanu na Ptuju razbili ščit in šlem z grbom Ptujskih, raztrgali prapor z njihovim grbom ter pokopali zadnjega gospoda Ptujskega. Ogromno premoženje, obsegajoče nič manj kot 29 gradov, se je razdelilo med dediče, predvsem grofe Schaunberške in gospode Stubenberške, nemajhen delež pa si je prisvojil tudi deželni knez in bodoči cesar Friderik III. In tako danes na Ptuju, kot tudi po gradovih, stolpih, dvorih, hišah, samostanih in cerkvah, nekoč povezanih s Ptujskimi na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Dunaju ter v Spodnji Avstriji, le še malokaj spominja na nekoč tako mogočno rodbino.
Ohranili so se le gradovi, samostanske in cerkvene stavbe, ki so jih gospodje Ptujski ustanovili in s finančnimi sredstvi sodelovali pri njihovi gradnji.
Ptujska GoraV času Bernarda Ptujskega so umetnostna naročila gospodov Ptujskih dosegla kakovostni vrh. Z bratrancem in nekdanjim varuhom Ulrikom IV. Wallseejskim sta na vzpetini ob obrobju Haloz dala zgraditi cerkev, posvečeno Mariji. Zidarji, kamnoseki in kiparji, ki so cerkev zgradili in opremili, so najbrž izhajali iz Prage, iz stavbarnice katedrale sv. Vida. Pred koncem 14. stoletja se je skupina praških mojstrov, med njimi tudi Vencelj Parler, preselila na Dunaj in tam delovala na gradbišču cerkve sv. Štefana. Mojstri so na Ptujski Gori zgradili triladijsko dvoransko cerkev s stopnjevanim prezbiterijem in zvonikom v zahodnem delu cerkve. Cerkev je kmalu postala romarska, v 15. stoletju so jo imenovali »Mons Gratiarum« − Gora milosti. Po končanju del na Ptujski Gori so se mojstri razkropili po bližnjih gradbiščih, del mojstrov pa je še ostal v službi Bernarda Ptujskega in po njegovem naročilu prezidal križni hodnik dominikanskega samostana. Reliefi apostolov in svetnikov na sklepnikih in doprsja na konzolah še kažejo vplive praške katedrale.
Kiparska delavnica na Ptujski Gori
Na gradbišču Mariji posvečene cerkve na Ptujski Gori se je kmalu po letu 1400 razvila kiparska delavnica, v kateri so izdelovali kiparsko opremo po naročilu ustanoviteljev ptujskogorske cerkve in njihovih sorodnikov, med njimi grofov Celjskih in gospodov Stubenberških. Kiparska dela sodijo v obdobje mednarodne gotike, v Srednji Evropi imenovane tudi mehki ali lepi stil. Vodilni mojster delavnice je izdelal danes znameniti kip sv. Jakoba. Sočasno so nastale tudi skulpture rožnovenskega oltarja: Marija z detetom na prestolu, sv. Katarina, sv. Andrej in klečeča donatorja. Najbolj monumentalno delo delavnice je relief Marije Zavetnice s plaščem, ki je vstavljen v baročni veliki oltar. V delavnici so nastale tudi Marija z detetom, ki je zdaj v Pokrajinskem muzeju Maribor, Marija z detetom na prestolu v ormoški župnijski cerkvi sv. Jakoba ter Sočutna, sv. Barbara in Katarina, ki so bile po drugi svetovni vojni najdene v kapeli velikonedeljskega gradu, zdaj pa so v Pokrajinskem muzeju Ptuj.
Marija Zavetnica s plaščem
Pod široko razprtim plaščem išče Marijino zavetje 82 figur. Relief je zdaj vstavljen v veliki baročni oltar, prvotno pa je bil nameščen nad glavnim vhodom v Marijino cerkev na Ptujski Gori. Romar, ki je vstopil v cerkev, se je tako kot izklesane figure nad vhodom priporočil Marijinemu varstvu. Na reliefu so upodobljeni ljudje različnih stanov, spolov in starosti. Cerkvena gosposka, papež, kardinala in škofje klečijo na Marijini desni, visoko plemstvo, kralj, kraljica in vojvoda so zbrani na Marijini levi. Le dve figuri sta poudarjeni z grbovnim ščitkom, domnevno Bernard Ptujski in njegova soproga Valburga Majdburška. Avguštin Stegenšek je skušal v upodobljenih figurah prepoznati zgodovinske osebnosti, grofe Celjske, njihove sorodnike in tedanje politične veljake. Kraljevski par naj bi tako predstavljal Sigismunda Luksemburškega in njegovo soprogo Barbaro Celjsko, starec med njima grofa Hermana II. Celjskega, osebe za kraljem in kraljico pa Barbarine brate in sestre.
Dominikanski samostan na Ptuju
Matilda, vdova Friderika III. Ptujskega, je leta 1230 s pomočjo nadškofa Eberharda II. na Ptuju ustanovila dominikanski samostan. Za redovnike, ki so v novo ustanovo prišli iz Brež na Koroškem, so zgradili za ptujske razmere veliko cerkev in samostanske stavbe po redovnih pravilih. Hartnid I., sin ustanoviteljice Matilde, je okoli leta 1250 poskrbel, da so samostanske stavbe vključili v mestno obzidje. S tem so se odrekli načelu beraških redov, ki so svoje samostane postavljali zunaj obzidja pred mestnimi vrati, samostanske stavbe pa so postale pomembna utrjena točka v obrambi srednjeveškega Ptuja. V prvih desetletjih 15. stoletja so pozidali novi križni hodnik, ki je v pritličju ves križnorebrasto obokan. Na figuralnih konzolah sta upodobljena oba grba gospodov Ptujskih, na štirih konzolah v vogalih križnega hodnika, ki kažejo izrazitejše portretne poteze od drugih figur, so morda upodobljeni Bernard Ptujski, njegova soproga Valburga grofica Majdburška, njegov sin Friderik IX. in moški srednjih let, morda Ulrik Wallseejski.
Minoritski samostan na Ptuju
Kmalu za dominikanci so na Ptuj prišli tudi manjši bratje minoriti. Kakor češki kralj Otokar II., cesar Rudolf Habsburški in številni štajerski in avstrijski plemiči je tudi Friderik V. Ptujski podpiral minorite. Na jugovzhodnem obrobju Ptuja je dal zgraditi minoritsko cerkev in samostan. Po redovni tradiciji naj bi minoriti prišli na Ptuj leta 1239. Gospodje Ptujski so delovanje obeh samostanov zagotavljali z letnimi dohodki. Leta 1399 je Bernard Ptujski izdal darovnico, s katero je samostanoma omogočil delovanje tudi ob morebitnem izumrtju svoje rodbine. Namenil jima je svoja haloška urada Jesenico in Podlehnik; dohodke naj bi si z dominikanci delili na polovico. Zaradi te darovnice so ptujski minoriti častili Bernarda Ptujskega kot svojega ustanovitelja. Redovna cerkev, zgrajena v 13. stoletju, je obsegala prezbiterij v obliki dolgega kora in neobokano ladjo, v kateri je bilo prostora za množico vernikov. Obenem s cerkvijo je nastalo vzhodno samostansko krilo s kapiteljsko dvorano.
Komenda v Veliki Nedelji
Friderik III. Ptujski se je z viteškimi redovi srečal najpozneje v času križarskega pohoda v Palestino leta 1217. Nemškemu viteškemu redu je podaril del ozemlja na vzhodnem obrobju cesarstva, ki mu ga je uspelo osvojiti iz ogrskih rok. Domnevajo, da so gospodje Ptujski v zgodnjem 13. stoletju podarili križnikom cerkev, v letu 1235 pa še pravico patronata nad cerkvijo. Namen naselitve križnikov je bil varovanje meje proti Ogrski in skrb za dušno pastirstvo. Komenda se je hitro razvijala, predvsem z darovnicami gospodov Ptujskih in njihovih sorodnikov ter z nakupi posesti. Gospodje Ptujski so v komendi obdržali ustanoviteljske pravice vse do izumrtja leta 1438. Najbrž so sodelovali tudi pri gradnji in prezidavah gradu in cerkve ter njunem opremljanju. V grajski kapeli so bile po drugi svetovni vojni najdene izredno kakovostne skulpture sv. Barbare, sv. Katarine in Pietŕ, izdelki ptujskogorske kiparske delavnice iz časa kmalu po letu 1400.
[size=18][/size] |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
